Margarete Schütte-Lihotzky je kot ena prvih žensk od leta 1915 do 1919 študirala arhitekturo na kraljevi šoli za umetno obrt (danes je to univerza uporabne umetnosti na Dunaju). Njena kariera se je začela, ko se je leta 1917 udeležila natečaja »delavska stanovanja«, kjer se je prvič srečala s temo socialne gradnje, ki je bila že takrat zelo aktualna. Takrat se ni zavedala, da jo bo ta tema še dolgo spremljala. Leta 1997, na slovesnosti za njen 100. rojstni dan, je dejala, da leta1916 ni nihče verjel, da bi kdo naročil ženski, naj zgradi/opremi hišo, niti sama ne.
Frankfurtska kuhinja
Leta 1926 je Ernst May, takratni vodja frankfurtskega gradbenega urada, najel Margarete Lihotzky, da mu je pomagala zasnovati dizajn kuhinje za novo delavsko stanovanjsko naselje, ki ga je gradil v Frankfurtu. Oblika in uporabnost kuhinje je bila vse prej kot naključje. Njena oblikovalska izhodišča so sledila idejam Fredericka Taylora, ki je v dobi industrializacije postavil temelje za optimizacijo delovnih procesov. Christine Frederick je ta sistem leta 1912 prenesla te delovne procese v kuhinjo. Margarete je za racionalizacijo kuhinjskih opravil dejansko merila s štoparico potrebni čas za izvršitev delovnega procesa pri različnih postavitvah kuhinje in tako izdelala načrt za higienično, racionalno in cenovno dostopno kuhinjo.
Oblika sledi funkciji
Do leta 1920 so posamezni kosi pohištva oblikovali kuhinjo. Cilj frankfurtske kuhinje pa je bil celotno uporabnost kuhinje skoncentrirati na majhen prostor. Osnutek kuhinje tipa 1 je bil postavljen na slabih 6,5 m2. Z današnjega vidika bi lahko obliko kuhinje verjetno imenovali kot »pametno«, saj je bila vsaka najmanjša podrobnost v kuhinji dobro premišljena. Ko so znanstveniki na frankfurtski univerzi ugotovili, da muham ni všeč modro zelena barva površine, so ravno to barvo izbrali za vidne lesene ličnice kuhinje. Delovna plošča iz naravnega lesa, ki je bila nameščena ob oknu je bila tako nizko nameščena, da je bilo mogoče sedeti na stolu in obenem delati na njej. Luknja v plošči pod katero je bil neke vrste aluminijasta posoda, je služila kot začasni koš za smeti. Kuhinja je imela dvojno pomivalno korito in stojalo nad cedilnikom na katerem so se sušili krožniki. Karakteristične aluminijaste posode za smeti podjetja Harrer so izdelovali še leta po tem, ko že dolgo ni bilo več teh značilnih kuhinj.
Kuhinja za 500 mark
Ernst May je v tem času ustvaril veliko stanovanjskih naselji, kot je »Neue Frankfurt«, zaradi česar je bilo skoraj 10.000 stanovanju opremljeno s frankfurtsko kuhinjo. Zaradi stroškov proizvodnje je bila frankfurtska kuhinja zasnovana kot modularni sistem in zato jo je bilo možno proizvajati serijsko. Začetni stroški proizvodnje so znašali približno 500 mark. Leta 2005 je bila na dražbi prodana ena od teh kuhinj za 34.200 evrov. Nekatere od teh kuhinj si lahko danes ogledate v nekaterih muzejih, vključno v muzeju moderne umetnosti v New Yorku ali rekonstruirano različico kuhinje v muzeju za uporabno umetnost na Dunaju. Edino taka javno dostopna kuhinja v prvotnem prostoru je na ogled v hiši Ernsta Maya, ki stoji v Burgfeldu 136 v Frankfurtu-Römerstadt.
(Autor: Aleksandra Mittoni, )
